Bilo je leto slovenskih filmov: najboljši vodič

Slovenski filmski center (SFC) je v leto 2025 vstopil z najvišjim proračunom doslej, saj mu je kulturno ministrstvo namenilo 12.350.000 evrov proračunskih sredstev, kar je skoraj štiri milijone več kot leto prej. Višja sredstva pa so med drugim omogočila, da so podprli tudi več projektov.

Za nami je izjemno pestro filmsko leto, ko so na velikih platnih luč sveta ugledale številne slovenske celovečerne produkcije in koprodukcije.

Pregledali smo katalog celovečernih filmov SFC in na enem mestu zbrali vse novosti, ki jih je letos prinesla domača scena.

Fantasy

V sklopu 41. Festivala LGBT je 12. decembra v razprodani dvorani Kinodvora pred slovenskim občinstvom premierno zaživel celovečerni prvenec scenaristke in režiserke Katarine Rešek, znane pod umetniškim imenom Kukla. Gre za slovensko-makedonsko koprodukcijo, ki je nastala s podporo SFC, Viba Filma, Ustvarjalne Evrope - MEDIA in Filmske agencije Severne Makedonije. Med koproducenti pa je tudi RTV Slovenija. Glavni producent filma je December, makedonski koproducent pa Krug Film.

Film, ki z besedami avtorice izhaja iz potrebe po resničnih in pogosto preslišanih zgodbah, je doslej prejel že pet nagrad vesna na letošnjem Festivalu slovenskega filma. Glavne igralke so na filmskem festivalu v Sarajevu prejele kolektivno nagrado za igro, na filmskem festivalu v grškem Solunu pa je film prejel tudi posebno omembo, kar ga uvršča med najbolj nagrajene in odmevne slovenske filme letošnjega leta. Kukla je bila za svoje ustvarjanje nedavno nagrajena tudi z nazivom Ženska leta 2025 s strani Harper's BAZAAR Srbija.

Belo se pere na devetdeset

Filmska priredba avtobiografskega romana Bronje Žakelj Belo se pere na devetdeset, ki je pisateljici prinesel nagrado kresnik in je postal najbolje prodajana knjiga založbe Beletrina, rekorde podira tudi v slovenskih kinematografih. Celovečerni igrani film režiserja Marka Naberšnika, ki je nastajal v koprodukciji Slovenije, Italije, Hrvaške, Srbije, Črne gore in Severne Makedonije, je svetovno premiero doživel avgusta na 31. filmskem festivalu v Sarajevu. Slovensko premiero pa je ob stoječih ovacijah doživel 12. novembra, na letošnji otvoritvi Ljubljanskega mednarodnega filmskega festivala - Liffe.

Zgodba, ki govori o odraščanju, smrti, bolezni in življenju, je pritegnila številne gledalce, saj je film zgolj v dobrem mesecu dni prejel že drugo zlato rolo, tj. priznanje, ki ga Zveza društev slovenskih filmskih ustvarjalcev podeljuje za najbolj obiskane slovenske filme. Film je na sarajevskem filmskem festivalu prejel tretjo nagrado občinstva, na Filmskem festivalu Herceg Novi sta Anica Dobra in Lea Cok prejeli nagrado za najboljšo glavno žensko vlogo, na Liffu pa je postal najhitreje razprodan film v 36-letni zgodovini festivala.

Bog ne bo pomagal (Bog neće pomoći)

Hrvaška režiserka in scenaristka Hana Jušić je v svojem drugem celovečercu Bog ne bo pomagal občinstvu predstavila poetično pripoved o prihodu Čilenke Terese v odročno hrvaško pogorje na začetku 20. stoletja. Film, ki prikaže trk dveh svetov, njune podrobnosti in razlike, je nastal v koprodukciji Hrvaške, Italije, Romunije, Grčije, Francije in Slovenije. To prepletanje različnih držav pri projektu pa se je po mnenju režiserke vzpostavilo zelo organsko.

Slovenski doprinos sta med drugim prispevala koproducent Aleš Pavlin in oblikovalka maske Mojca Gorogranc. Film pa je svetovno premiero doživel avgusta na festivalu v Locarnu, kjer sta čilska igralka Manuela Martelli in hrvaška igralka Ana Marija Veselčić skupaj prejeli leoparda za najboljšo igro. Na sarajevskem filmskem festivalu je prejel posebno nagrado žirije za najboljši film, slovensko premiero pa doživel na Liffu v sekciji Panorama.

Kaj ti je deklica

Scenaristka in režiserka Urška Djukić je na svoje delo opozorila že z animiranim kratkometražcem Babičino seksualno življenje, ki je avtorici prinesel "evropskega oskarja" za najboljši kratki film. Celovečerni igrani prvenec Kaj ti je deklica pa je že na februarski svetovni premieri na mednarodnem filmskem festivalu v Berlinu prejel nagrado mednarodnega združenja filmskih kritikov FIPRESCI za najboljši film v uradnem tekmovalnem programu Perspektive. Mednarodna žirija ga je označila za domiseln in sanjavo oblikovan portret deklic v težavah, ki raziskuje kalejdoskop prebujanj, ki jih poganja sugestivna čutna izkušnja.

Slovensko premiero je v Cankarjevem domu doživel marca, in sicer v sklopu slavnostne projekcije Naši filmi doma, ki ga je organiziral Slovenski filmski center. Djukić je nato s celovečercem gostovala na številnih filmskih festivalih doma in v tujini ter dobivala eno nagrado za drugo. Med drugim je junija na newyorškem festivalu Tribeca film prejel nagrado za najboljšo fotografijo, na Festivalu slovenskega filma je dobil vesno žirije za najboljšega celovečerca, na filmskem festivalu v Pulju je prejel zlato areno za montažo, na makedonskem festivalu Across the Lake nagrado žirije za najboljši film ... Film, ki s svojo intimno, a hkrati univerzalno pripovedjo presega meje osebnega ter odpira širša vprašanja telesnosti, identitete in dekliškega odraščanja, pa je po izboru strokovne komisije tudi slovenski kandidat za nominacijo za oskarja za najboljši mednarodni celovečerni film leta 2025.

Celovečerni prvenec Djukić, ki spremlja introvertirano 16-letno Lucijo, ki se pridruži dekliškemu zboru svoje katoliške šole in se spoprijatelji s priljubljeno in spogledljivo dijakinjo tretjega letnika, je nastal v koprodukciji z Italijo, Hrvaško in Srbijo. Nastal je s finančno podporo SFC, evropskega filmskega sklada Eurimages, RTV Slovenija, studia Viba film in vrste tujih podpornikov. Navdih za film pa je režiserka našla po tem, ko je slišala dekliški pevski zbor.

Zgodbe iz čarobnega vrta (Tales from the Magic Garden)

Na 75. ediciji Berlinala pa je svetovno premiero doživel tudi celovečerni animirani film Zgodbe iz čarobnega vrta – prvi celovečerni animirani film za otroke s slovenskim producentom in režiserjem. Animirani film, ki temelji na prvinah magičnega realizma, je nastal pod taktirko štirih režiserjev, poleg slovenskega režiserja Leona Vidmarja še Davida Sukupa iz Češke, Patrika Pašša iz Slovaške in Francoza Jean-Clauda Rozeca.

Scenarij, ki temelji na literarni predlogi češkega avtorja Arnošta Goldflama, pa so poleg Slovenk Jerneje Kaje Balog in Maje Križnik napisali še Blandine Jet, Patrik Pašš, Marek Kral in Petr Krajiček. Produkcija je rezultat enakovrednega sodelovanja štirih produkcijskih hiš: poleg slovenskega Zavoda ZVVIKS še češkega Maurfilma, slovaške Artichoke in francoske Vivement Lundi!. Kot so ob premieri filma sporočili iz slovenske produkcijske hiše, je celovečerec postavil pomemben zgodovinski mejnik za slovenski animirani film in filmsko krajino nasploh, saj gre za prvi celovečerni lutkovni animirani film za otroke s slovenskim producentom in režiserjem po 27 letih.

Septembra je skupaj s spremljevalno razstavo, ki predstavlja v filmu upodobljene lutke in proces stop animacije pri filmu, doživel tudi slovensko premiero, pobral pa je tudi vrsto mednarodnih nagrad in se znašel med nominiranci za evropske filmske nagrade.

Zajčji nasip (Zečji nasip)

Letošnji filmski festival v Berlinu je bil za slovenski film najbolj uspešna edicija zadnjih 30 let, saj se je skupno tam predstavilo kar pet slovenskih (ko)produkcij. Poleg že omenjenih dveh je bila na filmskem platnu Berlinala prvič predvajana tudi čustvena drama Zajčji nasip hrvaške režiserke Čejen Černić Čanak.

Film je hrvaško-litovsko-slovenska koprodukcija in govori o prepovedani ljubezni iz otroštva, v kateri v glavnih vlogah nastopata Lav Novosel in Andrija Žunac. Poleg hrvaške Kinorame, ki je glavni producent filma, je Zajčji nasip nastal v koprodukciji producentskih hiš Tremora iz Litve in produkcijske hiše Perfo iz Slovenije. Finančno so film podprli Hrvaški avdiovizualni center, Filmski center Litve, Slovenski filmski center, studio Viba Film ter Ustvarjalna Evropa – MEDIA. Na Berlinalu je premiero doživel v uradnem tekmovalnem programu Generation 14plus, ki je posvečen filmom o mladih in za mlade iz vsega sveta.

Manjšinska koprodukcija, ki tematizira ljubezensko zgodbo na hrvaškem podeželju, je slovensko premiero doživela v Portorožu na Festivalu slovenskega filma (FSF). Kot je ob premieri svojega drugega celovečerca povedala režiserka, pa ji je bilo v prvi vrsti pomembno, da je film dostojanstven in poudarja univerzalne vidike te zgodbe. Film je doslej pobral četverico nagrad, in sicer na 72. ediciji filmskega festivala v Pulju, kjer je dobil zlati areni za glasbo in zvok ter zlato areno za najboljšega debitanta in stransko vlogo.

Ko pridem ven

Domačega občinstva pa ne navdušujejo le igrani filmi. Na FSF je nagrado vesna za najboljši film po izboru občinstva namreč prejel dokumentarni film Ko pridem ven v režiji Metoda Pevca. Gre za film, ki ga je režiser skupaj s psihiatrom Vladimirjem Miloševićem snemal v zaporu na Dobu, ter prikazuje zgodbe storilcev kaznivih dejanj, od spolnega delikta in umorov, pa do tihotapljenja beguncev in oboroženega ropa ter organiziranega kriminala.

Kot je ob premieri povedal režiser, ga je zanimalo, kaj je na dnu kriminala, kaj sta razlog in povod, da nekdo prestopi zakon, kaj je bistvo kriminalne identitete in v kolikšni meri jo je mogoče spremeniti. Sodelujoče zapornike so izbrali na avdicijah, osnovna pogoja pa sta bila, da sprejmejo sodelovanje psihiatra, ki je specialist za psihodramo, ter da njihovi obrazi med snemanjem niso zakriti.

"Ko sem bil prvič v zaporu na Dobu, sem srečal zelo posebne ljudi. Doživel sem jih kot like, kot junake, ki bi jih rad sam napisal. Če bi znal. Življenje piše bolje, zato sem se tja raje vrnil dokumentaristično," je pojasnil režiser, ki je nastopil tudi v vlogi direktorja fotografije. Film je nastal v produkciji Vertigo in koprodukciji z RTV Slovenija.

Pogovor z režiserjem glejte v N1 podkastu: Režiser, ki je šel v zapor.

Elvis Škorc

Slovenski film Elvis Škorc režiserja Borisa Jurjaševiča je svetovno premiero doživel na 30. mednarodnem filmskem festivalu za otroke in mlado občinstvo Schlingel, ki je v nemškem Chemnitzu potekal od konca septembra do začetka oktobra. Po besedah režiserja gre za celovečerni mladinsko-družinski film o odraščanju, odnosih z vrstniki ter starši, prvi ljubezni in prijateljstvu, v ospredju filma pa je 14-letni fant Elvis, ki ga svet ne razume in ki išče svoje mesto v razdrobljeni družini ter med šolskimi klopmi.

Scenarij je po istoimenskem romanu napisala mladinska pisateljica in scenaristka Janja Vidmar. Film pa je nastal s finančno podporo SFC v sodelovanju s Filmskim studiem Viba film, koproducent je RTV Slovenija. "Film nosi univerzalno sporočilo: ljubezen na koncu zmaga in prinese novo življenje. Z njim želijo mlade spodbuditi k znanju, prijateljstvu in druženju ter jih opomniti na vrednote, ki obogatijo življenje," so ob še tem zapisali na SFC.

Ida, ki je pela tako grdo, da so še mrtvi vstali od mrtvih in zapeli z njo

V začetku novembra je na festivalu v Cottbusu svetovno premiero doživel tudi prvenec režiserke Ester Ivakič z naslovom Ida, ki je pela tako grdo, da so še mrtvi vstali od mrtvih in zapeli z njo. Režiserka v filmu, za katerega je skupaj z Niko Jurman napisala tudi scenarij, tematizira smrt, izgubo, ljubezen in prijateljstvo. V ospredju zgodbe je desetletna Ida, ki živi v majhni vasici sredi odročnega Prekmurja. Prepričana je, da lahko smrt njene bolehne stare mame Agice prepreči le angelsko petje, ki odmeva po bližnjem pokopališču, zato se odloči, da se bo pridružila šolskemu pevskemu zboru - čeprav je sama popolnoma brez posluha.

Scenarij je nastal po zbirki kratkih zgodb Suzane Tratnik z naslovom Noben glas, ki je pritegnila producenta Andraža Jeriča, ta pa jo je predstavil Jurman, ki se je leta 2017 začela ukvarjati s pisanjem scenarija.

Film je nastal s finančno podporo Slovenskega filmskega centra (SFC), Ustvarjalne Evrope - Media in Filmskega studia Viba film. Koproducenti so RTV Slovenija, Gustav Film in Film Factory. Na mednarodnem filmskem festivalu v nemškem Cottbusu je prejel posebno omembo ekumenske žirije, priznanje za filme z izrazitim človeškim, etičnim in duhovnim sporočilom. Kot je v utemeljitvi zapisala strokovna žirija, "film nežno zajame čisto in nefiltrirano razmerje med otroki in božanskim ter gledalcem ponuja ganljivo in iskreno kinematografsko izkušnjo." Slovensko premiero je prvenec Ivakič doživel pred razprodano Linhartovo dvorano na Liffu, na 43. filmskem festivalu v Torinu, enemu najpomembnejših evropskih festivalov, posvečenemu neodvisnemu filmu, pa je prejel posebno nagrado žirije.

Skriti ljudje

Letos pa smo na filmski sceni dočakali tudi prvi slovenski film, ki je nastal v sodelovanju z Islandijo. Konec septembra je na 22. mednarodnem filmskem festivalu RIFF v Reykjaviku na Islandiji premiero doživel film Skriti ljudje režiserja in scenarista Mihe Hočevarja. Pri pisanju scenarija je s Hočevarjem sodeloval tudi priznani srbski scenarist Srđan Koljević, v glavnih vlogah pa nastopita znani slovenski filmski in gledališči igralec Blaž Šef in islandski igralski zvezdnik Ólafur Darri Ólafsson.

Po islandski premieri je bil film slovenskemu občinstvu prvič predvajan na Festivalu slovenskega filma v Portorožu, kjer je Ólafsson prejel vesno za glavno moško vlogo.

Zgodba se začne s skrivnostnim zapletom, ko se na rečnem bregu blizu Ljubljane pretepena, zmačkana in vklenjena v lisice zbudita Guti (Šef) in Sig (Ólafsson). Slednji, ki je očitno turist, trpi za izgubo spomina in je prepričan, da je obtičal na Slovaškem. Skupaj z Gutijem se podata na pot iskanja identitete, vmes pa poskušata uresničiti še Gutijev sanjski projekt, so zapisali na SFC.

Punk pod komunističnim režimom

Poleg Berlinala pa je bil za slovensko (ko)produkcijo izjemno ploden tudi letošnji festival dokumentarnega in kratkega filma DokuFest, ki se je na začetku avgusta odvil v kosovskem mestu Prizren. Tam je med drugim svetovno premiero doživel dokumentarni film Punk pod komunističnim režimom scenarista in režiserja Andreja Košaka, ki skozi osebne zgodbe in arhivske posnetke razkriva, kako je glasbeno gibanje pretreslo temelje socialistične družbe in postalo simbol svobodomiselnosti.

Dokumentarec, v katerem Košak predstavi slovensko punk sceno med letoma 1977 in 1985, prikazuje obdobje, ko so vse glasbene skupine sestavljali srednješolci, ki so kljub mladosti hitro začeli nastopati in sprožili val represije tedanje oblasti. "Le redko se zgodi, da majhna skupina mladih ljudi spremeni tok zgodovine. Bil sem tam, poznal sem vse akterje in zdaj je čas, da povem, kako je zares bilo," je o svojem filmu povedal Košak.

"Medtem ko je maršal Tito umiral v Ljubljani, se je v Sloveniji razplamtela izjemna ustvarjalnost mladih, ki se niso več strinjali z enoumjem partije. Šlo je za prvi resen kontrakulturni udarec v nekdanji Jugoslaviji, ki je dosegel vrhunec v t. i. nacistični punk aferi, zaradi katere so trije ključni predstavniki scene pristali v priporu," so o filmu zapisali na SFC. Koproducenti filma, ki je bil uvrščen v program glasbenih filmov, so še Nama Film d.o.o. iz Srbije in Dynamic Arts iz Bolgarije in RTV Slovenija.

Projekcija dokumentarca je bil novembra predvajana tudi na berlinskem festivalu slovenskega punka Otroci socializma, slovensko predpremiero pa bo doživel januarja v ljubljanskem Kinu Šiška.

OHO Film

Na Sarajevskem filmskem festivalu pa je mednarodno premiero doživel tudi celovečerni dokumentarni film OHO Damjana Kozoleta, ki z doslej še nevidenim gradivom prinaša vpogled v kulturni in umetniški fenomen 60. let minulega stoletja. V dokumentarcu režiser raziskuje fenomen avantgardne umetniške skupine OHO ter prikaže, kako se je skupina zbližala, kdo so bili člani, kako so si bili med seboj različni ter kdaj in zakaj so se razšli.

Film, ki je izjemnega pomena tudi v času revizije zgodovine, jasno priča, kako socializem ni bil poln prepovedi in dolgočasja, je ob projekciji na SFS, kjer je prejel nagrado žirije za posebne dosežke, komentiral tudi filozof Darko Štrajn. Kozole pa je pojasnil, da občinstvo lahko v filmu spremlja, kako so stvari videti zunaj uporabnosti, takšne, kot so, kako se osvoboditi spon družbenih konvencij in pričakovanj in kako videti onstran vsakdana.

Na novembrski premieri v razprodani Linhartovi dvorani Cankarjevega doma je bila poleg članov filmske ekipe in skupine OHO - Marka Pogačnika, Tomaža Brejca, Matjaža Hanžka in Davida Neza - tudi srbska konceptualna umetnica Marina Abramović. Scenarij za film, ki je nastal v koprodukciji z RTV Slovenija, so napisali umetnostna zgodovinarka Urška Jurman, Damjan Kozole in Matic Drakulić, pod glasbo pa se je podpisala skupina Laibach.

Gora se ne bo premaknila

Večkrat nagrajena režiserka, scenaristka in producentka Petra Seliškar, ki je leta 2003 ustanovila lastno produkcijsko hišo Petra Pan film, ki se ukvarja z ustvarjalnimi dokumentarnimi filmi, pa je letos na velikem platnu predstavila nov film Gora se ne bo premaknila. Dokumentarni film je luč sveta ugledal aprila na 56. mednarodnem filmskem festivalu Vizije resničnosti (Visions du Réel) v Švici, kjer se je med skupno 14 filmi uvrstil v mednarodni tekmovalni program.

Film, ki je nastal v slovensko-francosko-makedonski koprodukciji, pripoveduje zgodbo o bratih, ki živijo ter pasejo ovce in krave v gorah Severne Makedonije. Režiserka pa se v filmu sreča z mladimi pastirji, ki so z njo delili poznavanje gora, izkušnje odraščanja, dolgčas, občutke pomanjkanja ljubezni ter hrepenenja po nedosegljivem. Doslej je dokumentarni celovečerec prejel nagrado za najboljši družbeno-okoljski film na mednarodnem filmskem festivalu v mehiški Guadalajari ter posebno omembo žirije za film v regionalni selekciji na festivalu UnderhillFest v Črni gori. Na Festivalu slovenskega filma je pobral vesno za najboljšo montažo in za režijo, pa tudi nagrado Art kino mreže Slovenije za najboljši film. Na mednarodnem festivalu Autrans – Mountain, cinema & culture v Franciji, ki se posveča gorski kinematografiji in kulturi ter je decembra potekal ob vznožju gora Vercors, pa je prejel grand prix.

Režiserka, scenaristka in producentka Petra Seliškar je tudi letošnja nagrajenka Prešernovega sklada. Kot je žirija zapisala v utemeljitvi, s svojimi filmi potrjuje eno najcelovitejših vizij sodobnega dokumentarnega filma - "vizijo, v kateri sta umetnost in etika pogleda neločljivo prepleteni. V njih dosledno razvija avtorsko držo, v kateri film postane način mišljenja, čutenja in sobivanja s svetom".

Fiume o morte!

Poleg animiranega celovečerca Zgodbe iz čarobnega vrta in igranega filma Kaj ti je deklica je med nominiranci za evropske filmske nagrade tudi slovenska manjšinska koprodukcija hrvaškega režiserja in scenarista Igorja Bezinovića Fiume o Morte!.

Gre za nekonvencionalni dokumentarec, ki tematizira zgodovinski dogodek, v katerem je italijanski pesnik in fašist Gabriele D'Annunzio pred približno sto leti zavzel mesto Reka. Ker je okupacija v zgodovinskih virih in knjigah v Italiji prikazana izključno s perspektive D'Annunzia, jo je režiser želel pokazati s perspektive prebivalca Reke, industrijskega kraja, ki v sebi skriva zanimivo zgodovino.

Koproducent igrano-dokumentarnega filma, ki je nastajal deset let, je slovenski produkcijski studio Nosorogi. Julij Zornik je pri filmu sodeloval kot oblikovalec zvoka, Gregor Božič – letošnji nagrajenec Prešernovega sklada – pa se podpisuje pod filmsko fotografijo. Film vse od začetka pobira eno festivalsko nagrado za drugo. Na puljskem filmskem festivalu je prejel kar šest zlatih aren, in sicer za režijo, produkcijo, masko, kostumografijo, scenografijo in kasting, na tržaškem filmskem festivalu nagrado za najboljši celovečerni film, na mednarodnem filmskem festivalu v Rotterdamu glavno nagrado v tekmovalnem programu celovečernih filmov ...

Veter, govori mi (Vetre, pričaj sa mnom)

Slovenska manjšinska koprodukcija Veter, govori mi srbskega režiserja Stefana Đorđevića je intimen filmski portret odnosa med materjo in sinom, avtobiografsko obarvani projekt, v katerem nastopajo režiser in njegovi bližnji. Zgodba spremlja 34-letnega Stefana, filmskega režiserja, ki z avtom zbije psa in se zaradi občutka krivde odloči, da ga odpelje s seboj na jezero, kamor je šel dokončat film o svoji nedavno preminuli mami.

Na letošnjem 31. Sarajevskem filmskem festivalu je bila slovensko-hrvaško-srbska koprodukcija izbrana za najboljši film, igralke iz tega filma, Alina Juhart, Sarah Al Saleh, Mina Milovanović in Mia Skrbinac, pa so si razdelile festivalsko nagrado za najboljšo igralko.

Dediščina

Poetični dokumentarec Dominika Menceja skuša brez besed prikazati prepletenost človeka in narave na Primorskem, s tem pa naslikati globalno sliko odnosa med potrošnjo in Zemljo. Dokumentarec je žanrsko opredeljen kot eksperimentalni, nastal pa je v produkciji Zuhr Film.

Film je bil premierno predvajan na mednarodnem festivalu dokumentarnega filma DOKUDOC.

Režijski celovečerni prvenec Menceja Jezdeca, ki pa pripoveduje zgodbo o dveh prijateljih iz Prlekije, ki se s predelanima mopedoma odpravita na dogodivščino, je avtorju prinesel več nagrad, med drugim štiri vesne na Festivalu slovenskega filma. Bil pa je tudi slovenski kandidat za tujejezičnega oskarja.

Nehvaležna bitja (Ungrateful Beings)

Nehvaležna bitja slovenskega režiserja Olma Omerzuja, ki živi in dela na Češkem, so imela svetovno premiero na letošnjem mednarodnem filmskem festivalu v španskem San Sebastianu. Zgodba pripoveduje o Davidu, ki svoja otroka odpelje na počitnice na Jadransko morje v upanju, da mu bo uspelo ohraniti razpadajočo dvojezično družino. Njegova sedemnajstletna hči Klara, ki se spopada z motnjo hranjenja, se tam zaljubi v domačina Denisa. Ko Denisa obtožijo umora, pa David otroka hitro odpelje nazaj domov. Klarino stanje se poslabša in pristane v bolnišnici. Edino, kar še povezuje njene odtujene starše, je želja, da bi jo rešila, a težki časi zahtevajo težke odločitve, so zapisali na SFC.

Po besedah Omerzuja gre za zgodbo o družini v krizi, razpeti med krivdo in zanikanjem. V njenem jedru se postavlja vprašanje, "kako daleč so starši pripravljeni iti, da bi rešili svojo hčer pred motnjo hranjenja, tudi če to pomeni prestopiti mejo med resnico in lažjo ter skrbjo in manipulacijo". Skozi intimno dramo film raziskuje, kako odrasli nezavedno projicirajo svoje disfunkcije in nerazrešene težave na otroke, saj se ne zmorejo spoprijeti z lastnimi neuspehi.

Film je češka, slovenska, poljska, slovaška, hrvaška in francoska koprodukcija, scenarij zanj je napisal Nebojša Pop Tasić, v filmu pa igrajo Barry Ward, Dexter Franc, Antonín Chmela, Barbora Bobulova in Timon Šturbej. To je prvi film Omerzuja, v katerem se znatno pojavi tudi angleški jezik, vsi drugi so bili namreč v češčini. Režiser trenutno snuje tudi svoj prvi film v slovenščini.

Zemljo krast

Tretji celovečerni film režiserja Žige Virca Zemljo krast, ki si je naslov izposodil pri otroški igri, je premiero doživel že februarja, prelomen pa je bil v tem, da je bil posnet v zgolj dveh dnevih, od prve ideje do zaključka pa je minilo le nekaj mesecev. Gre za salonsko satiro, ki prikazuje, kako imajo ljudje mnenje o vsem, je po projekciji v Kinodvoru povedala scenaristka Iza Strehar, ki je film skupaj z Vircem in Rokom Bičkom tudi producirala. "Ljudje imajo veliko mnenj, to je film o tem, kako imajo ljudje mnenje o vsem," je povedala ter dodala, da nekateri verjamejo, da vedo več od strokovnjakov.

Otroška igra "zemljo krast" predstavlja izhodišče za dogajanje in privede do incidenta, ta pa vodi v soočenje štirih oseb, staršev, nekega večera v hiši enega od parov. Na prvi pogled civilizirani pogovori se hitro prevesijo v konflikte, izpovedi in zapolnjevanje tišine, v neusmiljen dvoboj, kjer vsaka beseda postane orožje in vsaka tema - od Palestine do otroških knjig, petletnega ogrevanja in pasemskih psov - vojno polje. Film je nastal pod okriljem produkcijske hiše Lilit, v koprodukciji s Zwinger Filmom in Zavod Olaola, s finančno podporo ministrstva za kulturo.